Razlogi s strani dražitelja, da se udeleži javne dražbe ter mogoče tudi kupi kakšno stvar ki se prodaja, so različni. V največji meri dražitelja za nakup določene stvari vodijo ekonomski razlogi. Pomemben razlog je tudi, da javna dražba poteka na očeh javnosti.

Pri prostovoljni dražbi prodajalec želi vzpodbuditi zanimanje kupcev za nakup, da doseže konkurenco med ponudniki. Prodajalec običajno privabi kupce s tem, da ponudi izklicno ceno stvari na dražbi nižjo, kot pa je njena tržna vrednost.  Dosežena cena na javni dražbi ni nikoli takšna kot je tržna vrednost stvari. Na javni dražbi se ugotovi, kakšna je vrednost stvari, ki se prodaja na dražbi, in ne njena prava vrednost. Stvar je lahko na javni dražbi kupljena za ceno, ki je višja od tržne vrednosti, lahko pa je kupljena za ceno, ki je nižja od tržne vrednosti. Dejstvo je, da se javna dražba odvija v določenem trenutku, in da se stvar prodaja v tem časovnem obdobju, in pa tudi, da je na dražbi prisotno določeno število dražiteljev. Zato je dosežena cena odvisna od povpraševanja med dražitelji na dražbi. Ko gre za prostovoljno dražbo velikokrat dražitelje pri ponudbi cene vodi zbirateljski ali osebni interes, to pa jih še posebej vzpodbudi k višanju izklicne cene za stvar.

Pri prisilni javni dražbi ceno stvari določi zakonodajalec, tako na prvi kot tudi vsaki nadaljnji javni dražbi. Pri prisilni javni dražbi se navadno zgodi, da je končna izklicna cena nižja od tržne vrednosti stvari. To pomeni, da stvar v prodaji ni širše zanimiva in, da se za nakup odloči nekdo, kateremu sama stvar predstavlja upravičen strošek za nakup. Pri prisilni javni dražbi Zakon o izvršbi in zavarovanju določa kakšna je lahko določena najnižja cena na dražbi.

Javna dražba med ponudniki prodaje zagotavlja lojalno konkurenco, saj so prodajni pogoji za vse udeležence enaki.