V Sloveniji se je mediacija kot oblika neformalnega reševanja spora med dvema stranema v konfliktu začela uvajati leta 2001. Tega leta je namreč Okrožno sodišče v Ljubljani poskusno strankam začelo ponujati mediacijo, kot model učinkovitega, hitrega in poštenega reševanja sporov.

Ena izmed prednosti mediacije je, da jo je možno izvajati ločeno od sodnih postopkov, zaradi česar se posamezniki vse pogosteje odločajo zanjo, saj s tem prihranijo tako na času kot tudi denarju, poleg tega pa je tovrstno reševanje konfliktnih odnosov tudi manj boleče oziroma psihično naporno. Govorimo torej o zunajsodni mediaciji, obstaja pa tudi t. i. sodišču pridružena mediacija, ki se odvija v sklopu že trajajočega postopka na sodišču. To pomeni, da če stranki znotraj mediacije ne dosežeta dogovora, lahko še vedno reševanje istega spora nadaljujeta prek uradnega, formalnega postopka pred sodiščem.

Sam potek mediacije usmerja in vodi za to usposobljena nepristranska tretja oseba – mediator, katerega poglavitna naloga je, da vzpostavi pravilno in spoštljivo komunikacijo med strankama. Skrbi za zaupnost vseh informacij, s pomočjo posebnih tehnik pa stranki vodi do razumevanje tako sebe ter svojih stališč in okoliščin kot tudi stališč in okoliščin svojega nasprotnika. Mediator sodeluje in pomaga najti zadovoljiv zaključek, ne more pa odločati o tem, kdo ima prav in kdo ne.