Če se odločimo za ogrevanje na leseno biomaso, ki vključuje drva in pelete, je smiselno izbrati primeren sodoben kotel za posamezno vrsto goriva, ali so to kotli na pelete ali pa na drva. Ti sicer ne delujejo po principu kondenzacijske tehnologije, razen nekaterih kotlov na pelete. Pri tem velja, da so ti kotli na pelete učinkoviti, izkoristki so visoki, zgorevanje pa je kakovostno in na tak način da se sprošča minimalna količina trdnih delcev.  Drva je treba v kotle nalagati ročno, pri kotlih na pelete pa to poteka samodejno s transportnim polžem, pred katerim je najpogosteje enotedenski zalogovnik goriva, pri večjih pečeh pa je lahko ta še bistveno večji in ga lahko polnimo tudi samo enkrat letno.

Zgorevanje je dobro in pri kotlih na drva in pri kotlih na pelete, saj so večinoma opremljeni tudi z dobro regulacijo. Za kotle na polena velja, da imajo poleg enodnevnega zalogovnika, ki zadostuje za ogrevanje nekje 10 do maksimalno 20 ur, nujno imeti tudi nek vmesni hranilnik presežne toplote s katerim lahko izravnavamo spreminjajoče se obremenitve našega kotla. Za vsak kilovat moči namreč potrebujemo okrog 50 litrov prostornine hranilnika, ki omogoča kotlu delovanje pri najbolj optimalni moči, s čimer se izboljša letni ogrevalni izkoristek in pri čemer so emisije škodljivih plinov v okolje veliko manjše. Ampak pri kotlih na pelete pa hranilnik toplote sploh ni potreben, saj pri izgorevanju peletov nastaja veliko manj pepela, manjše pa so tudi emisij plinov. Pri najsodobnejših kotlih na pelete je čiščenje pepela postalo že samodejno, če pa te opcije še nimamo pa je potrebno, da se čiščeneje pepela naredi približno enkrat na mesec. Vžig naj bi bil samodejen in sicer z vročim zrakom.

Če imamo malo prostora za sezonsko skladiščenje, je najbolj primerno, če izberemo kotel na pelete, pri katerem je zalogovnik razmeroma manjši, saj v povprečju za eno družinsko hišo zadostuje približno 10 kubičnih metrov, prednost pa je tudi,  da se pelete lahko kupuje v vrečah.