Samopoškodovanje je namerna poškodba svojega telesa, najpogosteje tako, da si zada ureznine ali vbode z ostrimi predmeti (noži, britvice) ali poškoduje z ognjem (vžigalnik, vžigalice). Smopoškodovanje običajno ni poskus samomora, ampak je izraz čustvene stiske. Oseba po samopoškodovanju običajno začuti olajšanje, pa je to le kratkotrajne narave. Temu sledijo občutki sramu, krivde in pa ponovni občutki čustvene stiske. Čeprav samopoškodbe v večini primerov niso storjene z namenom ogrožanja lastnega življena, pa lahko vseeno pride do resnejših poškodb – lahko tudi takih, ki so smrtno nevarne.

Simptomi samopoškodb so lahko opazni, saj je telesne poškodbe težko prikriti – na koži ostanejo brazgotine, rane zaradi ureznine, modrice, popraskana koža. Posameznik te poškodbe lahko na primer prikriva z dolgimi rokavi, ki jih nosi tudi ob toplem vremenu, in z zavezanimi rutami, ki prekrivajo poškodbe. Običajno imajo težave v medosebnih odnosih, neizgrajeno identiteto, čustveno nestabilnostjo, impulzivnostjo, nemočjo, brezupnostjo in občutki manjvrednosti. Oseba se samopoškoduje v zasebnem prostoru, kjer je lahko varna pred drugimi, poškodbe pa so lahko poleg ureznin, vbodov, odrgnin in poškodb z ognjem tudi praskanje in puljenje kože, ščipanje in puljenje las. Poškodbe so najpogostejše na rokah, nogah in prsih, lahko pa se pojavijo na vseh delih telesa in jih je hkrati več vrst. Nekateri se poškodujejo le ko so razdraženi ali napeti, za druge pa lahko postane samopoškodovanje  vedenje, ki ga prakticirajo redno skozi daljše obdobje.

Vsakdo, ki se samopoškoduje, pa čeprav v bolj blagi obliki ali pa samo razmišlja o tem, bi si moral poiskati psihoterapevtsko pomoč. Samopoškodovanje je namreč le zunanji odraz globlje notranje stiske. Za začetek lahko pomaga že to, da oseba premaga občutke sramu in krivde ter se pogovori z nekom, ki mu zaupa – lahko s prijateljem, šolskim svetovalcem ali družinskim članom. Vendar se to dostikrat ne zgodi in samopoškodovanje odkrijejo sorodniki, prijatelji ali osebni zdravnik. Za odkritje samopoškodovanja ne obstajajo diagnostišni testi. Samopoškodovanju so lahko pridruženi še drugi simptomi, kot na primer depresija ali pa osebnostna motnja. Za zdravljenje samopoškodovalnega vedenja in globljih stisk, ki se skrivajo za tem, je tako potrebna psihoterapija. Za uspešno zdravljenje so potrebni čas, motivacija in želja po ozdravitvi. V psihoterapevtski obravnavi se pacient poglobi v ozadje vzrokov, ki so privedli do takega vedenja. Sooči se s sprožilci, ki sprožijo samopoškodovalne impulze. Nauči se manj škodljivega načina izražanja notranje stiske, obvladovanja čustev, izgradnji boljše samopodobe, razvoju socialnih veščin in medosebnih odnosov in konstruktivnemu pristopu k reševanju osebnih težav. V psihoanalitični psihoterapiji se posebna pozornost posveti preteklim izkušnjam (v otroštvu, primarni družini, socialnem okolju), ki so lahko vzrok za tako vedenje. Na dan lahko pridejo pozabljeni ali potlačeni spomini in čustva. Poleg psihoterapije je včasih potrebno predpisati tudi zdravila, kot so na primer antidepresivi. V primeru resnih oblik samopoškodovanja pa je kdaj potrebna tudi hospitalizacija v psihiatrični ustanovi, ki nudi pacientu bolj varno okolje za intenzivnejšo obliko zdravljenja. Če iščete psihoterapevtsko pomoč, lahko poiščete preko brskalnika »psihoterapija v Ljubljani«.